Europska unija
Zajedno do fondova EU

Projekt je sufinancirala Europska unija iz Europskog fonda za regionalni razvoj

Arheološki sprehod po Vižuli

Če se podate na arheološki sprehod po Vižuli, boste šli po cesti, ki so jo danes pretežno preuredili v sprehajališče, dolgo 2,3 kilometra, po katerem so v času Rima hodili bogati prebivalci Vižule in njihovi ugledni gosti. V času antike je bil današnji morski zaliv del kopnega in tu je potekala antična cesta, ki danes zelo plitvo leži pod morjem.

Na podlagi dolgoletnih raziskav, v sklopu katerih so poleg arheoloških izkopavanj na kopnem med drugim tu delali podvodni arheologi pod vodstvom dr. Igorja Miholjeka, teren pa so snemali tudi iz zraka, so ugotovili, da je bil luksuzen stanovanjski del vile na zahodni strani polotoka, na jugovzhodu je bilo pristanišče s skladiščnimi prostori in hišami za trgovce, služabnike in sužnje.

Prepoznamo lahko več faz gradnje in namembnost odkritih prostorov od 1. do 6. stoletja. Ko gre za nastanek vile oziroma palače na Vižuli, so na njenem zahodnem obalnem delu določili štiri glavna obdobja gradnje in rekonstrukcije z vmesnimi fazami iz časa vladavine rimskih cesarjev: Avgusta (63 pr. n. št. – 14 n. št.), Hadrijana (76 – 138), Konstantina Velikega (280 – 337) in bizantinskega cesarja Justinijana (527 – 565).

Rimska stanovanjska vila na Vižuli oziroma cesarska palača v 4. stoletju se idealno ujema z naravnim okoljem, z najlepšim pogledom na Medulinski zaliv in okoliške posesti. Gradili so jo na naravnih terasah na pobočju vzpetine, ki se blago spušča proti morski obali. Zidovi vile, visoki dva metra in več, so se ohranili na morski obali in v borovem gozdu na polotoku ter pričajo o veličastni arhitekturi te zgradbe.


Impozantna fasada vile, usmerjena proti zahodu, s pogledom na sosednjo vilo v Pomerju, je bila okrašena z visokimi gladkimi stebri z jonskimi kapitlji. Tu so odkrili in ohranili talne mozaike s črno-belimi geometrijskimi ornamenti in bordurami iz časa cesarja Avgusta, ki so krasili sprehajališče ob morju. Najlepše mozaike iz časa cesarja Hadrijana so našli na jugozahodnem delu polotoka. Tako so na prvi terasi ob morju odkrili peristil oziroma pokrit hodnik s stebri, tlakovan s črno-belim mozaikom, ki je vodil do bazena in je bil tlakovan z enakimi črno-belimi mozaičnimi kockicami. Ta tip mozaika so uporabljali v treh cesarskih obdobjih od 1. do 3. stoletja. Iz preddverja (vestibulum) z morske strani so v vilo in proti bazenu vstopali skozi impozantna široka vrata z eno stopnico. Zahodno od peristilnega zidu, v katerega pljuska morje, so bili prostori tlakovani s trikotnimi raznobarvnimi marmornimi ploščicami (opus sectile) v rumeni, črni, zeleni in beli barvi.

LUKSUZNE TERME IN TALNO OGREVANJE

Rimljani so posebej slavili kult vode. Vila na Vižuli je imela izjemno razkošen termalni del, ki so ga odkrili v morju in nad obalo na obeh straneh ceste na zahodnem delu polotoka. To, kar nam v današnjem času pomeni oddih v termah in wellness, so Rimljani na Vižuli imeli doma. To so bile zasebne rimske kopeli (thermae), do katerih so topel zrak speljali prek tal in sten s popolno tehniko s pomočjo keramičnih cevi (tubulus). Vodo za terme so ogrevali v najkompleksnejšem sistemu peči na drva in tropine v t. i. prefurniju (praefurnium) in hipokavstu (hypocaustum). Na Vižuli so do sedaj našli kar dva hipokavsta, pri čemer so enega našli v morju v bližini prostora z apsido, kjer je bil bazen z vročo vodo – caldarium. Arheologi so odkrili kar 18 prostorov, namenjenih kopanju, rekreaciji in druženju. V najnovejših raziskavah so odkrili tudi manjši termalni kompleks iz prve faze gradnje objekta, kar dokazuje, da so stanovalci vile v svojih sobanah imeli to, čemur danes pravimo zasebni wellness.

Ob morski obali so odkrili popolnoma ohranjen kanalizacijski sistem za odpadne vode s kamnito rešetko, s katerim so odpadne vode iz zgradbe odvajali v morje. Pitna voda se je do prostorov vile stekala prek svinčenih cevi, katerih sledi so prav tako našli, ravno tako so odkrili arhitekturno kompleksen drenažni sistem v smeri morja.

Najnovejši posnetki iz zraka kažejo, da je na Vižuli v rimski dobi prav na zahodnem delu polotoka, pod termalnim kompleksom, obstajalo tudi manjše pristanišče, iz katerega so bogati stanovalci vile odpluli ter uživali v morju in soncu. S svojimi ladjami so šli tudi na zabave in druženja, ki so potekala v številnih rimskih počitniških hišicah v okolici.

Na Vižuli so odkrili tudi pet cistern za vodo. Eno izmed njih, velik zbiralnik banjastega oboka, ki so ga uporabljale generacije stanovalcev vile od 1. do 6. stoletja, so odkrili na drugi, višji terasi na zahodnem delu polotoka nad morjem. Ta cisterna, ob kateri so bili tudi stransko tlakovani prostori, je bila del starejšega, julijevsko-klavdijevskega dela vile, ki je v določenem obdobju zgorel. To vemo, ker je bil črno-beli talni mozaik, ki je bil na severni strani sosednjega prostora, prekrit s pepelom, kasneje pa z zbitimi prstenimi tlemi.

V neposredni bližini, na tretji terasi, so odkrili zbiralnik ter ob njem tudi zgrajen sistem s pečjo in komoro na drogovih za ogrevanje zraka in vode (hypocaustum), ki so ga uporabljali stoletja. Tudi to je še eden izmed dokazov, da so že Rimljani poznali talno ogrevanje in bili deležni vseh njegovih koristi. Tako so svinčene cevi za dovajanje vode in odvodi keramičnih cevi obdajali prostor vile z morda malim nimfejem oziroma svetiščem, posvečenim nimfi voda. Tu so odkrili tudi male bele marmorne korintske kapitlje, del male marmorne skulpture in ročico Puta, rimskega božanskega služabnika (numina), h kateremu so se Rimljani obračali za uspešno obrezovanje oljk, trte in rožnih vrtov. Velik zbiralnik pravokotnega tlorisa, ki dominira nad tem delom vile, ima monolitne kamnite stene, ki so obložene z dobro ohranjeno hidravlično malto. Tla so prekrita s prekrasnimi keramičnimi ploščicami z motivom imitacije ribje kosti (opus spicatum), v sredini je kamnit vsedalnik, nad njim pa monoliten kamniti venec. Danes je zaradi konzervatorskega posega del cisterne pokrit z zemljo.


PREKRASNI MOZAIKI IN KONSTANTINOV KOVANČEK

Na tretji terasi, severno od hipokavsta, so odkrili prostore s poznoantičnim kockastim mozaikom v modri in oker barvi. Domnevajo, da so to sobo najprej uporabljali kot garderobo v termah, kasneje pa so jo preuredili v dvorano za sprejeme. V 5. in 6. stoletju oziroma v poznogotski in zgodnji bizantinski fazi so jo preuredili v veliko rezidenčno dvorano s štirikotnimi nosilnimi stebri strehe. Tukaj so vzhodno od hipokavsta odkrili tudi tri prostore, pokrite z gostim edinstvenim geometrijskim večbarvnim mozaikom, značilnim za 4. stoletje. Prevladujejo geometrijski okrasi kit in rombov. Latinski in grški križi v kvadratih in rombih so iz modrih in črnih kamnitih kockic, uokvirja pa jih bel mozaik.

Arheologi so ugotovili, da je v tej zgodnji fazi okrasitev iz obdobja cesarja Konstantina Velikega (280 – 337) prišlo do nove orientacije celega krila poznoantične vile. Odkrili so sprehajališče, dolgo 27 metrov, katerega osrednje polje je tlakovano z mozaikom istega osnovnega geometričnega motiva ter obrobljeno z dvojno večbarvno kito. Ta prostor so kot posebej vstavljeno preprogo, široko 2,7 metra, uporabljali kot vhod iz druge na tretjo teraso.

Iz sredine hodnika, ki so ga okrasili v času cesarja Konstantina in princa Krispa, so velika monumentalna vrata vodila v sosednjo vzhodno dvorano. V hodnik se je lahko vstopalo po stopnišču na tretji terasi vile. Arheologi menijo, da so te prostore kot tudi del sob vile obnovili in uporabljali v času cesarja Konstantina Velikega. To dokazuje tudi Konstantinov kovanček, ki so ga našli vzidanega v severovzhodni kot mozaičnih tal hodnika. Iz tega hodnika so hodili ven skozi monumentalna vrata z eno stopnico v trapezoiden prostor, prekrit z veličastnimi mozaiki geometrijskega vzorca rumene barve iz povezanih rombov s širokim oker okvirom iz keramičnih kockic.


V prostore na četrti terasi, katerih namembnosti še niso ugotovili, sta vodili dve stopnici iz mlajše faze gradnje vile. Pozneje so v zgodnjem srednjem veku poleg njih iz zunanje strani zgradili štirikotni stolp iz keramičnih tegol. Predvidevajo, da je bila to krušna peč, saj je ob koncu 6. stoletja z vdorom barbarov oziroma Avarov in Slovanov v Istro tudi cesarska vila na Vižuli spremenila namembnost. Begunci so s kopnega bežali v stanovanjski kompleks na polotoku. Ob koncu 6. stoletja je tako vsako sobo vile uporabljala ena družina ali več, tu so tudi vgradili ognjišča za ogrevanje in kuhanje. S tem so uničili tudi poznoantični hodnik (ambulacrum), okrašen z bogatim mozaikom iz časa cesarja Konstantina na tretji terasi vile, ravno tako mozaična tla v trapezoidnem prostoru. To ognjišče so zgradili iz kosov kamnitih stiskalnic za oljke in stebrov kolonad (spolia).

VELIKO PRISTANIŠČE

Vila na Vižuli je v času svojega največjega razcveta imela tudi ločen gospodarski del. V tem delu je posebej zanimivo odkritje potopljenega rimskega pristanišča s pomolom, dolgim trideset metrov in širokim šest metrov, na jugovzhodni strani polotoka. Zanimivo je, da so pristanišče zaščitili z valobranom. Odpiralo se je proti jugu. Zanesljivo lahko trdimo, da so ga skozi zgodovino dograjevali in obnavljali, in sicer od konca 1. do 4. stoletja. V njegovi gradbeni strukturi so odkrili številne fragmente amfor, keramičnih posod in vrčev, kostnih faličnih in bronastih amuletov, delce štuka in fresk, rumenega, črnega, zelenega, sivo-belega marmorja, celo monumentalnih kapitljev in kamnitih stebrov. Vse to so večinoma dekorativni elementi vile iz 1. in 2. st., ki so jih uporabljali kot gradbeni material za temelje pristanišča.

Tu so na prostoru, ki so ga raziskali v dolžini 200 metrov, našli tudi zakopana razrušena skladišča te delujoče obale. V njih so našli amfore, ki izvirajo iz različnih delov Sredozemlja, tudi iz otoka Kreta. Predvideva se, da je bila tu cisterna, ki je bila s kanali povezana s skladišči na obali in stavbami, ki se razprostirajo več kot 50 metrov od obale, potopljene v morje. Del arhitekture, v tem delu potopljene v morje, je tudi velik ovalni bazen, površine 12 x 5 metrov, in dvoapsidalna zgradba, katere namembnost je še neznana.

Tu je bilo zasebno pristanišče, iz katerega so oljke, olje, vino in druge dobrine, ki so jih dovažali iz Medulinskega zaliva in Vižule, prepeljali v večje luke in naprej v Sredozemlje. Tu so našli tudi stiskalnice za oljke. Znano je, da so oljke v rimskem času vlagali s tehniko namakanja v morski vodi, kar tudi danes velja za nekatere dele Dalmacije. Seveda so vse luksuzne, a tudi izdelke, potrebne za vsakodnevno življenje, v vilo na Vižuli dobavljali iz celotnega sredozemskega prostora. Tudi ta del je predstavljal monumentalen kompleks, tlakovan z mozaiki. Tu so lahko našli vse potrebno za življenje in delo v pristanišču – od gostiln do gostišč za mornarje in sužnje, ob skladiščih je morda stala tudi kovačnica.


V bližini pristanišča na severovzhodnem delu polotoka so odkrili tudi vilo rustika z gospodarskim delom večjih dimenzij. V tem gospodarskem kompleksu, nekakšni rimski podeželski pristavi, so najverjetneje živeli in delali sužnji ter s tem omogočali svojim bogatim gospodarjem razkošno življenje. Tu so našli delno odkrit skladiščni prostor z monumentalnimi keramičnimi posodami (dolium) in bazen za odlaganje olja.

Polotok je bil na severni strani, ki gleda proti Burlah in Biškupiji, povezan s kopnim po tlakovani poti (170 x 3,5 metra), delno vrezani v skalo, ki je danes približno 1,5 metra globoko pod morjem in preseka zaliv. Ta cesta je vodila do vile, kjer je bil pred dvema tisočima letoma tudi vodovod (aquaeductus), po katerem domnevajo, da se je stanovanjski del vile oskrboval z vodo iz izvirov na kopnem, saj do tega trenutka na Vižuli še niso našli izvirov pitne vode. Pot do Vižule namreč ni peljala po današnji cesti od Burl.


Na Vižuli so odkrili tudi dva kamnoloma. Manjši kamnolom iz rimskega časa je bil v bližini Krispove vile, večji pa je bil na prostoru, kjer so danes postavili oder. Tukajšnji kamen so izkoriščali v poznejšem obdobju, ko so gradili Medulin in okoliška naselja.

 
www.strukturnifondovi.hr | Europskog fonda za regionalni razvoj

: